1. č razred je v četrtek, 30. 5. 2024, obiskal grad Jablje.

Razredničarki Urški je uspelo organizirati obisk tega obrambnega srednjeveškega gradu, ki ga kljub bližini naših domovanj večinoma občudujemo le od zunaj. Učenke in učenci 2. č razreda z učiteljicama spremljevalkama pa smo imeli to čast, da so nam vrata gradu ne le na široko odprli z dobrodošlico, temveč nas tudi sprejeli s častmi.

Pričakali sta nas veleposlanica, gospa Sabina R. Stadler, vodja Službe za strateške in študijske analize pri Ministrstvu za zunanje zadeve, ter njena spremljevalka, gospa Klementina Goličnik. Po prijaznem sprejemu na notranjem grajskem dvorišču smo se preprosto prepustili njunemu vodenju po notranjih in zunanjih prostorih gradu ter ob pripovedovanju spremljali pestro zgodovino tega objekta, ki priča o vznemirljivem življenju v naših krajih in zanimivih ljudeh, ki so tod živeli pred nami.

Danes je skrbno obnovljeni grad protokolarni objekt in zato rezerviran za številne državne dogodke, nekoč pa je služil popolnoma drugačnim namenom. V grajskih kletnih ječah, ki razkrivajo skalno pečino, ob kateri stoji grad, smo prvič dobili občutek, da grajsko življenje ni bilo tako prijetno, kot smo si predstavljali. Nas je sicer spremljalo lepo vreme in dobro razpoloženje, toda temačnost ječ, hlad debelih zidov, prepišnost hodnikov ter skrivnostna tišina so z lahkoto priklicali podobo nekih drugih časov.

Prostori v gradu so danes bogato opremljeni, da služijo svojim namenom. V akustičnem avditoriju za prireditve smo se na odru postavili v zborček in našima gostiteljicama zapeli pesem »Kdo, kdo, kdo so pa to? Mengšani, Mengšani …«. V viteški dvorani smo si po svojih močeh predstavljali viteze v nekem davnem tujem času, v poročni dvorani pa smo se pustili razvajati v grajskem slogu. Udobno nameščeni za masivnimi mizami smo se okrepčali z malico ter ponujenimi piškoti, bonboni in sokom. Medtem ko smo tešili lakoto, smo si ogledali še stare freske in bogate tapiserije, ki krasijo zidove in povzemajo neko povsem drugačno življenje.

Gospa veleposlanica nas je povabila tudi v svojo pisarno, ki jo krasi mogočen, dolg star tram, predvsem pa čudovita udobna oprema, ki naredi ta prostor res poseben.

Po ogledu notranjosti gradu smo se počutili že kar domačni. Sitih trebuščkov smo se lažje napotili na spoznavanje v skrivnostnost zavite zunanjosti gradu. Pod grajskim poslopjem namreč stoji prava kraška vodna jama, ki je vodnjak v gradu oskrbovala z vodo. Še vedno ostaja skrivnost, ali je prav to tudi tista pot, ki je predstavljala podzemni izhod iz gradu, ali ta še čaka, da ga odkrijejo bodoči rodovi in tako odstrejo še eno tančico resnice preteklosti tega kraja.

Obrežje gajskega ribnika, ki ga napaja ponikajoči potok z izvirom pod gradom, je bil najdišče bakrenega noža, najstarejšega od treh tovrstnih najdb v evropskem prostoru. Kdo ve, kaj vse je še zakrila zgodovina in nas pustila s predstavami in ugibanji, katerih drobce skušamo razkriti medtem ko hitimo po vsakdanjih poteh popolnoma drugačnega življenja.

Svoj pečat na gradu Jablje smo pred slovesom pustili na čisto svoj način. Zbrali smo se na grajskem dvorišču, se postavili v krog in počakali, da se je zaslišala glasba. Tisti, ki ga je pritegnila srednjeveška melodija in je pokukal iz svoje pisarne, nas je lahko videl plesati in na ta način počastiti tako ta skrivnostni kraj kot dragoceni obisk ter izkazati hvaležnost za prisrčen sprejem.