Prvošolčki smo s prepevanjem in plesom veselo praznovali, peli in plesali pred šolo. Zaradi dežja se je vseslovensko petje ni odvijalo v predvidenem parku Oranžerije, temveč pod streho pred športno dvorano.
Prvemu razredu so se pri petju pridružili tudi nekateri učenci 2., 3., 4. in celo 5. razreda. Posamezni razredi so pripravili samostojno točko in jo odpeli.
Obiskalo in pomagalo nam je nekaj dedkov babic ter roditeljev naših učencev. Sodelovali sta tudi novinarki glasila Mengšan ter Modrih novic iz Domžal, ki sta napisali in objavili svoja članka. V kolikor ne bi bilo vreme deževno, bi prišlo še več učencev in drugih obiskovalcev. Vendar je bil prostor kljub temu poln veselih otroških obrazov in radostnega petja.
Učencem smo uspeli približati veselo melodijo ter besedila številnih in raznovrstnih slovenskih ljudskih pesmi. Nekaj več smo jih namenili ognju, kresu, soncu ter ptičkom, ki so v slovenski pesmi velikokrat opevani.
Veseli smo, da smo z otroki spoznavali in se radostili ob slovenskih ljudskih pesmi ter s tem pripomogli k njihovemu ohranjanju.
Na šolski spletni strani je bila ponovno objavljena zbirka besedil slovenskih ljudskih pesmi, primernih petju z otroki. Tako so otroci lahko prepevali in spoznavali ljudsko pesem tudi doma.
V pomoč so nam bili tudi predlogi pesmi ene izmed najpomembnejših zbirateljic ljudskega in starega izročila, predavateljice ter pripovedovalke, Dušice Kunaver. Kljub svoji visoki starosti še vedno vsakodnevno širi številno in raznovrstno zavidljivo obsežno ljudsko izročilo prek predavanj, učnih ur, neštetih knjižnih zbirk slovenskega ljudskega izročila. Tako ohranja in objavlja naše bogato ljudsko izročilo, iznadljivost, ustvarjalnost, marljivost in srčnost našega naroda ter njegovo globoko povezanost z naravo.
Na šoli ostaja in se izvaja želja po ohranjanju in širjenju enkratnosti slovenskega izročila s petjem ljudskih pesmi ter branjem slovenskih pravljic.
Slovenska pesem je tankočutna tako v besedilu kot v melodiji. Kot razlaga Dušica Kunaver, je marsikatera pesem značajsko, vsebinsko in melodično povezana s pokrajino, v kateri je nastala. Pesmi, nastale v hribovitih predelih, so pogosto melodično bolj razgibane in bolj poskočne (Jaz pa pojdem na Gorenjsko), medtem ko so v bolj ravnih pokrajinah nekoliko bolj enovite in večkrat počasnejše (Lepa Anka), pesmi o vodi in morju pa počasnejše, umirjene in »valovite«. Tudi besedila so vsebinsko složna s pokrajinami ter njihovimi značilnostmi. Izražajo skromnost, trdoživost, delavnost, pa vendar tudi radost in poštenost slovenskega prebivalca. Kljub trdemu in skromnemu življenju slovenskega človeka, so pesmi največkrat vedre in tudi hudomušne. Besedišče in melodije izražajo globoko povezanost Slovencev z naravo, ki jo je naš človek častil in bil z njo vsakodnevno povezan, jo spoštoval ter upošteval v svojem delovanju in življenju. Tankočutno opevajo in vsebujejo elemente narave, tako živali, rastline kot naravne pojave. Živali spremljajo človeka in sobivajo z njim v naši prečudoviti deželi, kar se kaže v številnih pesmih in pripovedih. Izražajo povezanost tako z gorskimi, vodnimi in drugimi živalmi, ki jih je naš človek nekdaj občudoval in častil. Spomnimo se vseh pesmic in običajev, ki so namenjene pticam (Škrjanček, Sinička, Kos, Čuk, Gregorjevo), gozdnim živalim (lisica, jež, zajec, medved, volk), gorskim živalim (orel, kozorog), travniškim živalim (polž, muren, mravlja, pikapolonica, muh) in vodnim živalim (rak, riba, komar). Naši predniki so častili vsako menjavo letnega časa s petjem in plesom (Kurentovanje, Gregorjevo, Zeleni Jurij, Kresnik itd). V naših ljudskih pesmih najdemo nauke, svarila, vero, upanje, spomine in sporočila iz davnine.
Pomladansko praznovanje smo tako ovekovečili in zaključili s pridružitvijo projektu vseslovenskega petja, idejne vodje Matee Brečko idr., ki medgeneracijsko združujejo Slovence s petjem prelepih slovenskih pesmi. Projekt ohranja slovensko kulturo in jezik ter krepi narodno pripadnost. S pomočjo petja ustvarjamo boljše vzdušje in povezujejo ljudi med seboj. Tudi naši predniki so ob delu, počitku in ob praznovanjih vedno in vsakodnevno prepevali.
Dušica Kunaver pravi: »Človek je kot rastlina, kot drevo. Drevo ima korenine. S krošnjo se ozira okrog po svetu, ampak korenine ima v zemlji. Če pa nima korenin, ni več drevo. Postane hlod. Hlod lahko pa brcneš, kamor hočeš.«
Združili smo se ob prelepi slovenski pesmi, ki nam je ogrela in razširila naša srca in nasmeh. V prihodnjem letu bomo dogodek ponovili, Mengšane in ostale vesele pevce. Tokrat bo dogodek že tradicionalen. Dobrodošli so pevci in glasbeniki. Pridružite se nam!
Hvala vsem, ki so sodelovali in se nam pridružili. Veselo prepevajmo in širimo zavest dalje.
Kristina Šegel
