Tako kot vsak dan v vseh segmentih življenja, tako kot v številnih šolskih situacijah na različnih nivojih, tako se tudi v podaljšanem bivanju vsak dan velikokrat srečujemo z medsebojnimi konflikti vseh vrst. Čeprav jih kolikor je mogoče rešujemo sproti, se jih večina pojavlja znova in znova, z razlikami v zanemarljivih niansah.
Učiteljica običajno vpraša, kako se je spor začel, zahteva opravičilo in mučno vztraja z vprašanjem ‘zakaj’. Otrok se je iz izkušenj že naučil reči oprosti, že je osvojil osnovne fraze, ki ga bodo odrešile nadaljnjih neprijetnosti. Vsekakor pa ne zna odgovoriti na tisti ‘zakaj’. Pravzaprav se mu morda zdi nekoliko protislovno, da tiste pojasnitve, po kateri sam še najbolj hrepeni, ne dobi od odrasle osebe, temveč jo prav ta precej nadležno zahteva od njega, ki je nenazdnje le otrok.
Kako naj vendar pove, da ga nekaj znotraj sili v določena dejanja, da se temu ne more in ne zna upreti, da nosi v sebi nemir, pa ne ve, od kod ta prihaja in mu vsekakor ni kos, kako naj pojasni zmešnjavo čustev, ki se prepletajo brez konca, vdirajo vanj brez kontrole, se z njim poigravajo, ga mrcvarijo dokler ne izbruhne, tako ali drugače, in potem je vse še bolj narobe, vsem nakopičenim konfliktom in razgretim čustvom sledi še razočaranje, globoko in boleče razočaranje nad sabo, nova rana, velika, skeleča, še ena v nizu vseh pred njo … Kako naj otrok to pove, s katerimi besedami?
Kaj v resnici pomeni beseda ‘oprosti’, ko pa notranji konflikt ostaja in je samo vprašanje časa, kdaj in ob katerem sprožilcu bo spet priplaval na površje, ker bo vedno znova iskal svojo dokončno rešitev?
Ko od otroka zahtevamo prepoznanje lastne krivde, si otrok morda to razlaga kot dokaz, da ni dovolj dober, ker je v njem nekaj, kar ne bi smelo biti tam. Morebiti bi mu morali razložiti tako, da bi razumel širšo sliko.
Tisti del nas, ki je kot glavnina ledene gore skrit pod površjem, je prav tako naš, kot tisti, ki ga kažemo svetu. Z vsem, kar se tam nahaja, se ne moremo ravno bahati, nasprotno, pogosto se s tem težko soočamo, poskušamo zanikati, ker je strašljivo, ker boli, ker ne vemo, od kod je prišlo, ampak trmasto vztraja, bojimo se, da bomo zaradi tega nerazumljeni, zasmehovani, zavrnjeni, manjvredni. To ogroža naš notranji obstoj, našo podobo o sebi kot o nekom, ki je vreden ljubezni. Ne le ljubezni sočloveka, temveč predvsem prave, resnične ljubezni do sebe.
Poskusimo otroku razložiti, da je on sam – tak, kot je – vreden vse ljubezni v svoji celoti. Celoto sestavlja tudi tisti del, ki v sobivanju z drugimi ni tako zaželen. Tam je zato, da služi kot notranji kompas. Usmerja nas k osebnemu poslanstvu, ki nam ga je namenilo življenje. Kaže nam področja, s katerimi se moramo soočiti, jih razumeti, sprejeti. Išče notranjo spravo, stremi k razrešitvi. Vsekakor ni tam zato, da nas kaznuje in zagotovo ni njegov namen, da se ob mnogoterih in raznovrstnih notranjih konfliktih počutimo žrtve. Nismo žrtve, smo le popotniki skozi lastne zahtevne in zapletene notranje labirinte. Prav vsi, brez izjeme, potujemo k sebi.
Ker to potovanje traja celo življenje, je bolje za nas, da čim prej spoznamo, da so zunanje situacije le odsev tega, kar moramo spoznati o sebi. Vse, kar se že v otroštvu naučimo skriti, potlačiti in zanikati, bo na mnoge boleče načine sililo v naš vsakdan, znova in znova. Utrdilo se bo kot tisti del nas, ki krivi druge, ki je nestrpen, trd, zagrenjen in nepopustljiv. Z vsakim zanikanjem bomo korak dlje od sebe in svoje sreče, globlje v svoji rani.
Zato je tako pomembno, tako nepogrešljivo, da znamo otroku povedati, da smo prav vsi ljudje v enaki izhodiščni situaciji pri lovljenju svoje življenjske sreče in smisla. Le okoliščine so različne, a razlike, ki jih vidimo, ne smejo zamegliti bistva. Vse, kar sleherni od nas nosi v sebi, je človeško. Ni sramotno, ni vredno obsojanja. Ima svoj namen. Ne raniti, ampak učiti. Zatorej ni cilj zanikati, temveč spoprijeti se. Ni razumno plačati, da bi izginilo, temveč trdo delati brez izgovorov. Ne bežati, temveč najti mir v smislu svojega osebnega boja, najti svobodo v lastnem izražanju sebe, osebno spravo v svojem notranjem razvoju.
Poskusimo odrasli otrokom predati sporočilo, da so učenje, delo, rast, smisel in sreča – skriti znotraj naše celote, znotraj nas samih.
Pripravila: Marta Narobe
