Vse, kar je živo, ima svoj jezik. Čeprav ga ne slišimo, ga lahko razumemo. Pomlad, ki je prišla, s svojo lepoto že kriči od življenja.
Cvetenje, s katerim se je narava odkupila za navidezno zimsko pustost, s svojo nežnostjo izkazuje neprekosljivo moč. Ko stopimo iz zaprtih prostorov, nas nezamenljiv vonj v zraku spomni na resničnost onkraj družbeno ustvarjenih podob, v katere je v glavnini uprt naš pogled. Modrine neba, zelenih odtenkov prebujanja in vseh barv vmes ne moremo kupiti, da bi jih posedovali le zase, niti jim ne moremo preprečiti, da nam tiho, a odločno izkazujejo, da so. Glede na zunanje pogoje, si bodo morda prav kmalu nadeli novo podobo in tudi ta bo v trenutku obstoja dokazovala svojo veličino.
Prav tako je z našimi otroki. Sedaj so taki, kot so – drugačni, kot so bili še do nedavnega in spet ne taki, kot bodo kmalu postali. Hitro odraščajo – včasih prehitro, da bi jih zmogli v polnosti dojemati v vsem, kar so v nekem trenutku. Vse, kar izražajo, je realnost, ki jo nosijo v sebi. Prav tako kot pomlad, ki je ob svojem času razkrila, kaj se je vseskozi skrivalo pod mrazom zime, nam otroci razodevajo, kaj vse nosijo v prostranih razsežnostih, ki so skrite v njih.
Vsa globoka prepričanja, ki so jih prevzeli od njim pomembnih oseb, vse mnogotere in skrivnostne prepletenosti, ki so se naselile v njihovi krvi po bližnjih in daljnih prednikih – vse to sestavlja čudovito edinstvenost, ki se je preprosto morala izraziti v točno taki obliki, kot se nam sedaj razkriva.
Narava nas ne sprašuje, ali nam je njena lepota pogodu, tako tudi otrok ne preverja, če njegovo temeljno udejanjanje sebe zadostuje našim pričakovanjem, ki temeljijo na strahu pred družbeno sprejetostjo.
Vse, kar nosimo v sebi, je v procesu spreminjanja, saj zavzema svojo lastno življenjsko zgodbo. Tisto, kar je skrito v zametkih, še čaka na svoj čas. Kar je potlačeno in zavrto, pa morda čaka na nas odrasle, da odstranimo svoja krivična pričakovanja in dovolimo, da se pojavi, zavzame svojo obliko in prinese svoje sporočilo. Ker je tam, ima svoj namen. Samo z našim sprejemanjem lahko doseže svojo preobrazbo. Ta ne nastopi zaradi našega neodobravanja in nestrpnosti. Osebne spremembe ne rodi sila, temveč ljubeče dopuščanje in zrelo razumevanje.
Tako kot se bo pomlad nekoč umaknila poletju, tako bodo naši otroci kmalu dali prostor mladostnikom, ki klijejo v njih. Naužijmo se jih sedaj, ko je njihova pomlad najlepša. Razumimo jih sedaj, da se bodo zmožni naučiti razumeti sebe. Pomagajmo jim sedaj, ko nas najbolj potrebujejo, da jih bomo zmogli razumeti in jim stati ob strani tudi kasneje na njihovi življenjski poti, ko se bodo v lastni nemoči obrnili na nas. Mraz človeške zime zmore pregnati samo pristna ljubezen sočloveka. Osebni razcvet naših otrok je v veliki meri odvisen od tega, ali jih znamo in zmoremo uzreti v svoji edinstveni celovitosti.
Naj bo življenje, v katerega se prebujajo s svojo pomladjo, brez tistih ran, ki bi jim leta in leta onemogočale polno cvetenje v svobodi lastnega notranjega izražanja.
Pripravila: Marta Narobe
