Učenci 7. b in 7. c ta teden uživajo v šoli v naravi na Cerknem. Kaj vse se jim dogaja, si preberite spodaj.
Prvi dan se je treba malo razkomotiti, določiti nekaj pravil za ljubko življenje v skupnosti, povohati okolico s pomočjo fotolova in skočiti na en večerni sprehodič, da bo deca zmatrana padla v posteljo. Cerkno je spomladi čudovito mirno, ljubko cvetoče in vedno lahko najdeš hrib, v katerega zagrizeš.
Drugi dan smo hodili in hodili in hodili in hodili in hodili in ko smo tako hodili, smo še malo hodili ter prišli do zares dobro skrite partizanske bolnice Franje v soteski Pasice, ki je pustila močan vtis. Spotoma smo opazili še gamsa, ki si nas je precej ležerno ogledoval – kakšna redkost in sreča! Popoldne smo malček odpočili utrujene ude, zabijali žeblje, se kotalili po gozdu in se posvečali žogi, zvečer pa odlaufali. Kam? Na Laufarijo vendar, ki je zares zanimiv cerkniški običaj, ki verjetno izvira iz 13. stoletja in premore 25 nadvse zanimivih in smešnih mask.
Tretji dan je mešanica lenobe in martinčkanja, orientacijskega dirkanja po mestu, raziskovanja travnikov, iskanja živalic, prekladanja deščic in razburjanja, ko se Da Vincijev most noče sestaviti sam, praznovanje Andraževega rojstnega dne in tekmovanja v kvizu. V bistvu ljubka sončna sreda, polna krasnih podrobnosti in smejanja. Lepo je živeti.
Četrti in peti dan sta mignila kot bi blisknil. Švignila mimo, kot blisk? Sta šla mimo, kot bi mignil?
Ah, pa saj ni važno, ker smo se imeli fino – še bolj smo raziskovali gozd, se razburjali, ko se je stolp iz lesenih kock podrl tik pred ciljem, napenjali možgane na večernem kvizu, si podajali žogice v zapletenem zaporedju in ponavljali gibe drug za drugim ter že stotič ta teden igrali odbojko. Če me spomin ne vara, smo si privoščili tudi ples, kjer smo zadovoljno rjoveli največje hite Queenov, malicali mlade bukove listke in tekli v hrib brez prestanka ter se nato veličastno zakotalili v dolino. Nekateri celo večkrat.
Mirno lahko rečem, da je bila to najboljša Šola v naravi za 7. razrede letos.
