V četrtek, 10. aprila 2025, je Kulturni dom Mengeš gostil tradicionalno glasbeno prireditev Kdor vesele pesmi poje. Prisotni na dogodku lahko potrdimo, da so nam vsi, ki so na odru peli in igrali vesele pesmi, podarili nekaj dragocenega, kar smo ta večer odnesli s seboj domov.
Poslušalci smo se zgolj udobno namestili in se prepustili lepim glasovom pevk in pevcev naše šole. Predana zborovodkinja in mentorji otrok so z mirno zanesljivostjo vodili svoje učence v prijetna glasbena sozvočja, ki so občinstvo popeljala v brezmejne svetove, ustvarjene z glasom in inštrumenti.
Težko je presoditi, kdo je bil ob tem bolj izpolnjen – pevci, ki so dajali ali poslušalci, ki smo prejemali. Dejstvo je, da smo složno potovali po čarobnih glasbenih poteh in na koncu skupaj prispevali k temu, da je prireditev dosegla svoj namen. Razpoloženje v prostoru se je z glasbo poenotilo: na trenutke smo bili radoživo poskočni, nato nežno zasanjani, s samozavestne odločnosti smo zdrsnili v občudujočo inštrumentalno napetost preden so nas pesmi ponovno ponesle v bolj lahkoten skupni utrip.
Za usklajeno potovanje od melodije do melodije sta poskrbela tudi sproščena napovedovalca, razgibano popestritev pa so zagotovile odločno zanesljive mažoretke. Nenazadnje nas je prisrčna folklorna skupina spomnila, kako so se ljudje nekoč v glasbenih ritmih bolj svobodno in spontano povezovali kot danes.
Ob vseh nastopih smo si brez zadržkov dovolili obilje čutne zaznave, čustvom pa dopustili, da začasno svobodno zavzemajo razumska ozemlja naše notranjosti. Če je kdo zaprl oči, da bi tako v polnosti občutil moč pojočih glasov, je lahko zaznal neponovljivi pridih posamezne pesmi, ki se je v glasovih razkrival poslušalcem.
Medtem ko smo sedeli drug ob drugem, so naša srca ustvarila skupen svet nekje nad nami, v katerem smo bili povezani z mnogoterimi osebnimi doživljanji. Čeprav je bila začasnost te skrivnostne povezanosti neizbežna, se je vendarle zgodila.
»Časa ni,« je prepeval mladinski pevski zbor, »hitro, hitro, hitro moramo živeti,« so nam kazali s telesno mimiko. Toda nam se ni mudilo, vsaj tokrat ne. Za poldrugo uro smo se uspeli izmuzniti stvarnosti, ki je vsakega od nas čakala pred vrati. Ko smo slednjič le stopili spet vsak na svojo pot, smo s seboj nosili skupno doživetje, ki je slehernemu podarilo dobro merico veselja. Ob koncu prireditve so se vsi pevci zbrali na odru ter pod njim in takrat se je zdelo, da bi Kekčeva pesem lahko trajala in trajala. Glasovi so se instinktivno pridružili vsem, ki so končno popolnoma sproščeno in glasno iz srca trdili, da »kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog.«
Iskreno hvala vsem, ki pojete in učite peti vesele pesmi! Hvala, da s svojimi glasovi povezujete ljudi na tisti ravni, ki je v realnosti vsakdana že nekaj časa pozabljena. Zanesljivo je v vsakem izmed nas še tisto nekaj, kar si želi pristnosti, nečesa, kar nas neizpodbitno povezuje kot živa bitja. Glasba zagotovo ima to moč. Ob njej v sebi še zmoremo začutiti srečo.
Ko nas topli otroški glasovi vodijo čez paleto zdramljenih prijetnih občutij, se ob tem s tiho hvaležnostjo zavemo, da je človek ob nas delil lepoto doživetega. Izkušnja, ki jo doživiš sam, pa najsi bo še tako posebna, pač ni vredna pol toliko kot tista, ki jo z nekom deliš. Glasba bo vedno ostala nekaj, kar nas bo v notranji tišini povezalo v skupno melodijo, še posebno, če nas bodo vanjo popeljala pojoča otroška srca. Ne pozabimo tudi sami kdaj zapeti kakšne vesele pesmi in z njo katerikoli situaciji nadeti bolj barvno podobo.
S prispevki v šolski sklad smo s to prireditvijo zbrali 1415,00 EUR, ki jih bomo v celoti namenili za subvencioniranje pevskega tabora za naše učence v naslednjem šolskem letu. Vsem hvala za podporo.
Zapisala: Marta Narobe
Fotografije: Marta Narobe in Milan Burkeljca
